Revmatoidni artritis: začetni simptomi, vzroki, zdravljenje in umrljivost

Revmatoidni artritis (skrajšano 'RA'; v angleščini 'rheumatoid arthritis', od tod tudi akronim 'RA') je kronični, ankilozirajoči in progresivni vnetni poliartritis z avtoimunsko patogenezo in neznano etiologijo, ki prizadene predvsem sinovialne sklepe.

Prizadeti sklepi sčasoma postanejo boleči, otečeni in deformirani.

Prizadene lahko tudi druge organe in aparate, kot so pljuča, seroze, oči, koža in žile.

Od osteoartroze se razlikuje po tem, da na začetku prizadene sinovialno membrano in ne hrustanec; pojavi se manj pogosto in v mlajših letih kot osteoartritis; ženske so bolj prizadete (razmerje 3:1). Prizadene 1-2 % prebivalstva, število primerov pa narašča s starostjo, pri čemer je prizadetih 5 % žensk, starejših od 55 let.

Začetek je večinoma opažen ob koncu adolescence ali med 4. in 5. desetletjem življenja; drugi vrh opazimo med 60. in 70. letom starosti.

Zgodnja različica RA je revmatoidni artritis v otroštvu.

Kaj je revmatoidni artritis?

Revmatoidni artritis je kronična sistemska vnetna bolezen, ki prizadene tako male kot velike sklepe, ki postanejo boleči, otečeni in sčasoma deformirani, lahko pa tudi druge organe in sisteme, kot so pljuča, seroze, oči, koža in ožilje.

Obstajata dve posebni in redki različici revmatoidnega artritisa

  • Feltyjeva bolezen, za katero je značilno povečanje vranice, zmanjšanje števila nevtrofilnih granulocitov v krvni sliki in zvišana telesna temperatura;
  • Kaplanov sindrom: pljučna pnevmokonioza.

Najpogosteje prizadene ženske, zlasti med 40. in 50. letom.

Ocenjuje se, da je razširjenost približno 1 % splošne odrasle populacije in lahko se pojavijo družinski primeri, pogosteje pa gre za občasno bolezen.

Kateri so vzroki za revmatoidni artritis?

Revmatoidni artritis nima enega samega, natančno določenega vzroka: domneva se, da lahko okoljski dejavnik preslepi imunski sistem (molekularna mimikrija) ali spremeni določene antigene, ki bi jih imunski sistem (jaz) moral videti kot svoje, kar moti imunološka toleranca do določenih človeških beljakovin, kot je sklepni kolagen, ki povzroča disregulacijo T-limfocitov in B-limfocitov ter posledično proizvodnjo vnetnih citokinov, kot sta TNF alfa in IL17.

Pri visokem odstotku oseb z revmatoidnim artritisom, zlasti pri tistih, ki so nosilci HLA DR4 ali DR1, so prisotni protitelesa proti revmatoidnemu faktorju in proti ciruliniranemu proteinu (anti-CCP), pri čemer so slednja zelo specifična za bolezen.

Kakšni so simptomi in znaki revmatoidnega artritisa?

Sklepi so na splošno prizadeti simetrično in dodatno; običajno so prizadeti mali sklepi rok in nog, lahko pa je prizadet tudi kateri koli diartrodialni sklep (tj. s sinovialno membrano).

Najpogosteje je vnetje poliartikularno, tj. prizadene več kot štiri sklepe, in če se ne zdravi ali se na zdravljenje ne odzove, lahko povzroči erozijo in deformacijo kosti.

Ena od kliničnih značilnosti bolezni je okorelost sklepov predvsem zjutraj, ki lahko traja več ur.

Spinalna prizadetost ni značilna za revmatoidni artritis, čeprav je pozno v bolezni lahko prizadeta vratna hrbtenica z vpletenostjo epistrofealnega zoba in možna prizadetost hrbtenjače.

Kar zadeva sistemsko prizadetost, lahko bolezen povzroči pljučno fibrozo, serozitis, vaskulitis, nodulozo kože in notranjih organov, episkleritis in skleritis ter amiloidozo.

Diagnoza

Preiskave za diagnozo bolezni ter za odkrivanje in določanje stopnje prizadetosti organov vključujejo poleg krvnih preiskav za revmatoidni faktor in protitelesa proti CCP tudi analizo vnetnih indeksov, kot sta hitrost sedimentacije eritrocitov (ESR) in C-reaktivni protein (CRP).

Poleg tega:

  • sklepni izliv, sinovialna hipertrofija, burzitis/tenosinovitis, erozije kosti:
  • ultrazvok sklepov;
  • radiografija sklepov;
  • MRI sklepov;

za študijo mineralne gostote kosti:

  • računalniška mineralometrija kosti (MOC).

V primeru zunajsklepne prizadetosti

  • spirometrija, DLCO, CT prsnega koša visoke ločljivosti za študij pljuč;
  • ehokardiogram za študij srca.

Merila za razvrstitev

Merila za razvrščanje je pred kratkim revidirala mednarodna skupina strokovnjakov in za postavitev diagnoze zahtevajo oceno, večjo ali enako 6

  • skupno sodelovanje:
  • velika prizadetost sklepov (0 točk),
  • prizadetost 2 do 10 velikih sklepov (1 točka)
  • prizadetost 1 do 3 malih sklepov (2 točki)
  • prizadetost 4 do 10 malih sklepov (3 točke),
  • prizadetost več kot 10 sklepov (5 točk),
  • revmatoidni faktor in anti-CCP:
  • revmatoidni faktor in negativnost proti CCP (0 točk),
  • nizka pozitivnost revmatoidnega faktorja ali anti-CCP (2 točki),
  • visoka pozitivna ocena revmatoidnega faktorja ali anti-CCP (3 točke,
  • vnetni indeksi:
  • normalni vnetni indeksi (0 pt),
  • spremenjeni vnetni indeksi (1 točka),
  • trajanje simptomov:
  • trajanje simptomov manj kot šest tednov (0 točk),
  • trajanje simptomov, daljše od šestih tednov (1 točka).

Stopnja, potek in zdravljenje

Status bolezni je mogoče ugotoviti z analizo vrste lezij na bolniku; potek je pester; možna so različna farmakološka zdravljenja.

Prognoza in umrljivost

Okvara sklepov vodi do omejitve gibljivosti, kar lahko povzroči invalidnost in posledično prezgodnjo smrt.

Potek bolezni se od primera do primera zelo razlikuje.

Pri nekaterih bolnikih se kratkoročno pojavijo blagi simptomi, pri večini pa bolezen napreduje vse življenje.

V približno 20-30 % primerov se bodo pojavili podkožni vozlički (znani kot revmatoidni vozlički).

Negativni prognostični dejavniki vključujejo:

  • Vztrajni sinovitis.
  • Zgodnja erozivna bolezen.
  • Zunajsklepne ugotovitve (vključno s podkožnimi revmatoidnimi noduli).
  • Pozitivni serološki izvidi za revmatoidni artritis.
  • Serološka pozitivna protitelesa proti CCP.
  • Družinska anamneza revmatoidnega artritisa.
  • Slabo funkcionalno stanje.
  • Nizek socialno-ekonomski status.
  • Visok odziv akutne faze (hitrost sedimentacije eritrocitov, C-reaktivni protein).
  • Hitro povečanje klinične resnosti.
  • Slab odziv na zdravila in fizioterapijo.
  • Sedentarni življenjski slog.
  • Uporaba drog, alkoholizem, kajenje.
  • Slaba prehrana.
  • Napredna starost.
  • Prisotnost drugih patologij (bolezni srca, sladkorna bolezen, koagulopatije, debelost ...).

Študija iz leta 2006 trdi, da revmatoidni artritis skrajša življenjsko dobo ljudi za približno 3 do 12 let.

Študija iz leta 2005, ki jo je izvedla klinika Mayo, je pokazala, da imajo bolniki s to boleznijo podvojeno tveganje za nastanek bolezni srca, neodvisno od drugih dejavnikov tveganja, kot so sladkorna bolezen, zloraba alkohola, visok holesterol, visok krvni tlak in visok indeks telesne mase.

Mehanizem, s katerim revmatoidni artritis povzroča to povečano tveganje, ostaja neznan; prisotnost kroničnega vnetja je bila predlagana kot vsaj delno odgovoren dejavnik.

Pozitivni odzivi na terapijo lahko zagotovo pomenijo boljšo prognozo

Preberite tudi:

Emergency Live Še več ... V živo: Prenesite novo brezplačno aplikacijo svojega časopisa za iOS in Android

Artroza: kaj je in kako jo zdraviti

Revmatoidni artritis: stopnja, potek in zdravljenje

Juvenilni idiopatski artritis: Študija oralne terapije s tofacitinibom Gaslinija iz Genove

Revmatične bolezni: artritis in artroza, kakšne so razlike?

Revmatoidni artritis: simptomi, diagnoza in zdravljenje

Veganska prehrana z nizko vsebnostjo maščob lahko prinese olajšanje pri revmatoidnem artritisu

Kostni kalus in psevdoartroza, ko se zlom ne zaceli: vzroki, diagnoza in zdravljenje

Septični artritis: kaj je, kaj ga povzroča in kakšna so zdravila

vir:

Medicina na spletu

Morda vam bo všeč tudi