Zloraba in maltretiranje otrok: kako diagnosticirati, kako posredovati

Zloraba in trpinčenje otrok lahko zahtevata usklajeno posredovanje sodnih organov, javne varnosti, socialnih služb in zdravstvenih ustanov

Zloraba in maltretiranje so vse oblike fizične in čustvene zlorabe, spolne zlorabe, zanemarjanja, malomarnosti ali komercialnega ali drugega izkoriščanja, ki povzročijo dejansko ali potencialno škodo otrokovemu zdravju, preživetju, razvoju ali dostojanstvu v odnosu, za katerega je značilna odgovornost, zaupanje ali moč. (WHO).

Strokovnjaki za nego otroka v NETWOKU

Kaj je zloraba in maltretiranje otrok?

Slabo ravnanje je resna sprememba v odnosu med odraslim in otrokom z včasih subtilnimi značilnostmi, katerih posledic ni vedno lahko diagnosticirati.

Kadar se maltretiranje zgodi v domu, je to del zgodaj motenega odnosa s figurami navezanosti (kar samo po sebi predstavlja travmo v odnosu zaupanja in varnosti), kar pri otroku povzroča težave pri obvladovanju stresa in v psihičnih mehanizmih, ki uravnava vedenje in čustva.

Slabo ravnanje se lahko pojavi zaradi izoliranega, resnega, ekstremnega dogodka, ki preseže otrokovo sposobnost upiranja, ali zaradi ponavljajočih se dogodkov ali dolgotrajnih stanj (kot je zanemarjanje), kar vodi do resnične razvojne spremembe, ki jo povzroči travma, ki ji je otrok izpostavljen.

Kakšne so posledice zlorabe in ravnanja z otroki?

Raziskave so pokazale, da travma povzroči nevrobiološke spremembe, torej v delovanju možganov.

Alarmni sistem možganov, ki deluje kot nekakšen 'dimni signal', se še naprej aktivira in signalizira možganom: 'nevarnost, pobeg'.

Hkrati se deaktivirajo tudi drugi možganski sistemi, ki običajno delujejo kot 'nadzorni stolp' (tj. obdelava informacij), pri čemer se izgubi sposobnost uravnavanja čustev, samozavedanja, empatije in uglaševanja z drugimi.

Posledice so tesno povezane s starostjo, pri kateri se problem začne pojavljati, kakovostjo in pogostostjo zlorabe ali trpinčenja ter prisotnostjo ali pomanjkanjem zaščitnih dejavnikov.

Na splošno pride do poslabšanja družbenih odnosov, kar včasih vodi v zaviranje in socialno umik, zelo nizko samopodobo, nizko samozavest in nenehno razvrednotenje lastnih dejanj in misli, kot je 'nisem sposoben'.

Kratkoročne posledice so lahko:

  • Specifični strahovi, to je, ki jih sprožijo specifični dražljaji, kot so določen kraj, določen predmet, določena žival, določena situacija;
  • Hiper budnost;
  • Izguba zanimanja;
  • Motnje spanja
  • Regresije v vedenju ali nadzoru sfinktra;
  • Zmanjšanje ali presežek apetita;
  • Kompulzivno vedenje, kot je zibanje, hoja naprej in nazaj, drgnjenje ali udarjanje predmetov;
  • Hitra nihanja razpoloženja z neobvladljivimi napadi joka, razdražljivostjo in izrazito hiperaktivnostjo, okvarjenim šolskim delovanjem, socialnim umikom, vedenjskimi motnjami, psihosomatskimi motnjami (bolečine v trebuhu, glavoboli, astmatične krize) ter posttravmatsko stresno motnjo.

Dolgoročne posledice so lahko

  • Razvoj samopodobe in občutka lastne vrednosti, medosebna sfera;
  • Anksiozne motnje;
  • Motnje spolnega vedenja;
  • Motnje hranjenja;
  • Zloraba substanc;
  • Osebnostne motnje, psihoze, samomorilne misli.

Kako se diagnosticira zloraba in maltretiranje otrok?

Diagnoza vključuje nevropsihiatrični pregled in psihološki pregled za razumevanje otrokovega razvoja in psihopatološkega profila. Za diagnozo se uporabljajo standardizirani psihološki testi.

Predvideni so klinični razgovori in intervju s starši ter otroki in mladostniki ter družinska seansa za oceno družinskih odnosov.

Pri mlajših otrocih so načrtovana opazovanja igre, da se oceni otrokova sposobnost spontanega zabavljanja odnosov in občutenja čustev.

Zagotovljeno je tudi pediatrično, radiološko in ginekološko multispecialistično svetovanje, če se odkrijejo lezije ali klinične indikacije.

Kako se zdravi?

Načrt zdravljenja mora izdelati specializirana ekipa na podlagi otrokovega psihološkega profila in družinskih virov.

Intervencije, ki jih nakazujejo mednarodne smernice:

  • Individualne in integrirane psihoterapevtske intervencije s starši/odraslimi referenčnimi številkami in za ponovno vzpostavitev vezi zaupanja;
  • Farmakološki poseg na podlagi kliničnih značilnosti in resnosti.

Kakšna je napoved v primeru zlorabe ali slabega ravnanja z otroki?

"Ni rane, ki je ni mogoče zaceliti."

Pogoj zlorabe ni obsodba za posameznika, temveč dejavnik tveganja znotraj njegove razvojne poti, ki jo sestavljajo tudi individualni zaščitni dejavniki (genetski, nevrobiološki, kognitivni, čustveni) in viri okolja.

Preberite tudi:

Metropolitanska policija začenja video kampanjo za ozaveščanje o zlorabi v družini

Svetovni dan žena se mora soočiti z nekaj moteče resničnosti. Najprej spolna zloraba v pacifiških regijah

vir:

Otrok Jezus

Morda vam bo všeč tudi